Prekinitev zdravljenja z zdravili GLP-1 lahko pomeni, da se del njihove srčno-žilne koristi postopoma izgubi. V raziskavi so imeli bolniki, ki zdravil dve leti niso jemali, za 22 odstotkov večje tveganje za srčni infarkt, možgansko kap ali smrt kot tisti, ki so terapijo nadaljevali. Ugotovitve se nanašajo na proučevano skupino, zato jih ni mogoče samodejno prenesti na vse, ki zdravila uporabljajo za hujšanje.
Raziskovalci z medicinske fakultete Washington University v St. Louisu so ugotovili, da je bilo tveganje za srčno-žilni zaplet večje, čim dlje uporabniki niso prejemali zdravil za hujšanje, kot sta wegovy in mounjaro. Študija, objavljena v reviji BMJ Medicine, je primerjala ljudi, ki so zdravljenje nadaljevali, s tistimi, ki so ga prekinili.
Raziskovalci so analizirali podatke 333.687 ameriških vojnih veteranov s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so jih spremljali tri leta. Zdravljenje z agonisti receptorjev GLP-1 je začelo 132.551 udeležencev, 201.136 pa jih je prejemalo sulfonilsečnine, starejšo skupino zdravil za sladkorno bolezen. Vsakih šest mesecev so preverjali, ali bolniki zdravljenje še nadaljujejo. Med uporabniki zdravil GLP-1 jih je približno 26 odstotkov med spremljanjem popolnoma prenehalo jemati zdravila, dodatnih 23 odstotkov pa jih je prekinilo za najmanj šest mesecev in nato zdravljenje znova začelo.
Najboljše rezultate so dosegli bolniki, ki so zdravila neprekinjeno jemali vsa tri leta. V primerjavi z bolniki, ki so jemali sulfonilsečnine, je bilo tveganje za srčni infarkt, možgansko kap ali smrt zaradi katerega koli vzroka pri njih za 18 odstotkov manjše. Pri bolnikih, ki so zdravljenje z zdravili GLP-1 prekinili in ga pozneje znova začeli, je bilo tveganje v povprečju za 12 odstotkov manjše kot pri tistih, ki so prejemali sulfonilsečnine.
Razlike so bile izrazitejše, ko so raziskovalci bolnike, ki so zdravljenje prekinili, neposredno primerjali s tistimi, ki so zdravila jemali neprekinjeno. Šestmesečna prekinitev pred ponovnim začetkom zdravljenja je bila povezana s štiri- do osemodstotnim povečanjem tveganja. Pri bolnikih, ki so zdravljenje opustili in ga niso znova začeli, je bilo tveganje po enem letu za 14 odstotkov, po dveh letih pa za 22 odstotkov večje kot pri tistih, ki so zdravila jemali neprekinjeno. Pri tistih, ki so zdravljenje znova začeli, je bila enoletna prekinitev povezana z 12 odstotkov, dveletna pa s 16 odstotkov večjim tveganjem za večji srčno-žilni zaplet.
Odstotki opisujejo relativno povečanje tveganja za sestavljeni izid, ne pa spremembe, ki bi veljala za vsakega posameznega bolnika. Sestavljeni izid je v raziskavi zajemal srčni infarkt, možgansko kap in smrt.
Zdravila GLP-1 vplivajo na uravnavanje krvnega sladkorja in teka, njihov učinek pa sega tudi na dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja. Vodja raziskave Ziyad Al-Aly opozarja, da po prenehanju zdravljenja skrb ni omejena na ponovno pridobivanje izgubljenih kilogramov. Pri bolnikih se lahko znova poslabšajo krvni tlak, raven holesterola in vnetni procesi v telesu. Raziskovalci domnevajo, da bi lahko vračanje teh dejavnikov prispevalo k večjemu srčno-žilnemu tveganju. Al-Aly opozarja: »Obstaja ogromno navdušenja nad uvedbo zdravil GLP-1, vendar se premalo pozornosti posveča temu, kaj se zgodi, ko jih ljudje prenehajo jemati.«
Že prejšnje raziskave so pokazale zaščitni učinek nekaterih zdravil iz te skupine na srce. V veliki raziskavi Select je semaglutid, učinkovina v zdravilu wegovy, pri ljudeh s čezmerno telesno težo ali debelostjo in že ugotovljeno srčno-žilno boleznijo, ki niso imeli sladkorne bolezni, v primerjavi s placebom za približno 20 odstotkov zmanjšal pojavnost srčno-žilne smrti, infarkta ali možganske kapi.
Pomembno je tudi, da veliko uporabnikov zdravil v praksi ne jemlje dolgoročno. Raziskava, objavljena avgusta letos v reviji Jama Network Open, je analizirala več kot 157 tisoč ljudi, ki so semaglutid začeli uporabljati za zdravljenje debelosti. Šlo je za dansko registrsko raziskavo odraslih brez sladkorne bolezni; v enem letu je zdravljenje opustilo 49 odstotkov uporabnikov.
Med razlogi za prekinitev zdravljenja strokovnjaki navajajo neželene učinke, ceno terapije, težave z dostopnostjo in to, da nekateri po doseženi želeni telesni teži zdravila ne želijo več uporabljati. Pregled raziskav, letos objavljen v reviji Nature Reviews Endocrinology, je pokazal, da sta po prekinitvi terapije pogosta ponovno pridobivanje telesne teže in poslabšanje različnih presnovnih dejavnikov tveganja.
Avtorji opozarjajo, da ima raziskava pomembne omejitve. Šlo je za opazovalno študijo, ne za klinični preizkus, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, da je več srčno-žilnih zapletov povzročila prav prekinitev zdravljenja. V raziskavi so bili ameriški veterani s sladkorno boleznijo tipa 2; udeleženci so bili pretežno moški, starejši in so imeli veliko pridruženih bolezni. Ugotovitev zato ni mogoče neposredno prenesti na mlajše ljudi brez sladkorne bolezni, ki semaglutid ali podobna zdravila uporabljajo izključno zaradi debelosti. Raziskovalci tudi niso ločeno analizirali učinkov posameznih zdravil iz skupine.
