Pri 86 letih Miroslav Cerar še vedno žari od ponosa: njegova kariera in življenjska pot sta zaživeli v avtobiografski knjigi Romantik na konju … z ročaji, ki jo je napisal Tadej Golob. Nekdanji telovadec, dvakratni olimpijski prvak in ena največjih športnih legend Slovenije je ob izidu priznal, da ga je skrbelo, kako bo zgodba predstavljena, zdaj pa ga veseli odziv.
»Lepo je uspelo,« je povedal Cerar. Knjiga mu je bila všeč in se mu je zdela vznemirljiva. Sprva je imel zadržke, saj ni vedel, kaj bo nastalo iz pogovorov in kako bodo zapisani. Zasluge za projekt pripisuje pisatelju Tadeju Golobu, pobudo zanj pa predsedniku Olimpijskega komiteja Slovenije Franju Bobincu.
Cerar je dan po predstavitvi knjige na Bledu spregovoril o tekmovalnih letih, športu v nekdanji Jugoslaviji, svojem delu odvetnika in trenutkih, ki so za vedno zaznamovali njegovo življenje. Ob dveh olimpijskih zlatih medaljah, osvojenih na konju z ročaji v Tokiu leta 1964 in Mexico Cityju leta 1968, je v Tokiu osvojil še bron na drogu. Na največjih mednarodnih tekmovanjih je zbral 50 medalj, petkrat je bil svetovni prvak. Po zmagi na svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970 je sklenil športno kariero.
Spomin na športno slavo spremlja tudi drugačen pogled na današnji šport. Cerar pravi, da so bili vrhunski športniki nekoč manj izpostavljeni in so lažje ohranili zasebnost. »Kar se dogaja športnikom zdaj, je po mojih pojmih preveč vsiljivo,« je dejal o družbenih omrežjih. Sam bi se jim, kot pravi, tudi v tekmovalnih letih izognil: »Rad imam svoje življenje. Raje imam svobodo in samostojnost.«
Med tekmeci je bilo po njegovih besedah tudi ljubosumje, zlasti v času političnih napetosti med velesilami, vendar so telovadce povezovali garanje in kolegialnost. Spomnil se je tekme, na kateri je premagal sovjetskega telovadca Jurija Titova, večkratnega svetovnega prvaka. Titov ga je po nastopu objel in poljubil, kar je Cerar doživel kot priznanje svoji kakovosti. »Med nami je takrat vladalo tovarištvo,« je poudaril.
Za uspehe je plačal tudi z bolečinami. Včasih je tekmoval kljub resni poškodbi: na svetovnem prvenstvu v Dortmundu si je med nastopom strgal mišico v rami, a je naslednji dan vseeno stopil na tekmovališče. Po koncu tekmovanja zaradi bolečine ni mogel v roko prijeti niti žlice. Današnjo gimnastiko opisuje kot precej drugačno, z bolj elastično opremo in večjo odrivno močjo, medtem ko so telovadci njegove generacije trenirali brez današnjih varovalnih naprav. »Drug drugega smo lovili na rokah,« se je spominjal.
Športna kariera mu ni prinesla velikih zaslužkov. Cerar je diplomiral na pravni fakulteti in del študija opravil ob vsakodnevnih treningih. Po koncu tekmovalnih let je delal v podjetju, nato odprl odvetniško pisarno in opravljal odvetniško delo do upokojitve. Priznal je, da je kot odvetnik sprva naivno verjel v poštenost resnice, pozneje pa ugotovil, da ima vsak svoj pogled in svojo resnico. O tem obdobju je v knjigi zapisal tudi zgodbe, ki bi jih po Golobovih besedah lahko brali kot kriminalko.
Najbolj pretresljiv spomin sega v leto 1981. Cerar in njegova žena sta bila prijavljena na izlet na Korziko, vendar sta ga odpovedala, ker je njuna najmlajša hčerka Vesna zbolela. Vodička je predlagala, naj namesto njiju odpotujeta sin in starejša hčerka, toda Cerar se je odločil, da je za spremembo že prepozno. Letalo je 1. decembra 1981 trčilo v goro San Pietro na Korziki; umrlo je vseh 180 ljudi na krovu. Cerar je pozneje povedal, da mu je bilo po tistem letu vse življenje podarjeno.
Ko je družina izvedela za nesrečo, je obsedela v tišini. Cerar je razmišljal, kaj bi se zgodilo, če bi na pot poslal otroka ali odšel z ženo, kot je bilo sprva načrtovano. Med žrtvami je bilo veliko njegovih znancev. »Bilo je mučno,« se je spominjal.
Danes Cerar pravi, da ga veselijo uspehi slovenskih športnikov, med njimi Tadeja Pogačarja, Luke Dončića, Janje Garnbret ter Domna in Nike Prevc. Hkrati ga skrbi pritisk, ki ga prinašata denar in trženje. Posebej ga prizadene, ko starši na otroških tekmah vpijejo drug na drugega in spodbujajo nasilje. Kot dolgoletni zagovornik fair playa je takšno vedenje označil za grozljivo in primitivno.
Čeprav ima težave s srcem, rameni in kolki, se ne pritožuje. »Dokler bo šlo, bo šlo,« pravi. Ob knjigi, ki ohranja spomine na njegovo kariero in življenje, ostaja ponosen na to, kar je dosegel, in na to, kar zmorejo slovenski športniki.
