Po pogovoru s partnerjem ali sodelavcem lahko človek ostane z občutkom, da je pretiraval ali si dogodek napačno zapomnil. Tak dvom je lahko povezan z gaslightingom, vendar vsak neprijeten pogovor ali nestrinjanje še ne pomeni manipulacije.
Ameriško psihološko združenje gaslighting opredeljuje kot manipuliranje z drugo osebo, zaradi katerega začne dvomiti o lastnem zaznavanju, izkušnjah ali razumevanju dogodkov. Psihoterapevtka Špela Cocej Minatti poudarja, da ni odločilen en sam stavek, temveč ponavljajoč se vzorec zanikanja, zmanjševanja pomena ali spreminjanja zgodbe ter njegov vpliv na človekovo zaupanje vase. Ljudje se lahko motijo, isti dogodek si lahko zapomnijo različno in v konfliktu se lahko branijo; pomembno je, kaj se v odnosu ponavlja.
V vsakdanjem primeru partnerka po večerji s prijatelji v avtu pove: »Tisto, kar si prej povedal o meni, me je prizadelo.« Partner odgovori: »Daj no, saj sem se samo šalil. Vsi drugi so razumeli.« Morda je šlo res za šalo in slabega namena ni bilo. Toda njen občutek prizadetosti je bil odrinjen z razlago, da je narobe razumela dogodek. Razlika je med »Nisem te želel prizadeti« in »Nimaš razloga, da si prizadeta.«
Strokovnjaki niso enotni glede tega, ali mora biti gaslighting vedno premišljena manipulacija. Tak način komunikacije je lahko tudi avtomatiziran. Zato je v praksi pomembno opazovati, kaj se ponavlja in kakšne posledice ima. Če se neprijetna tema znova in znova konča z zanikanjem, zmanjševanjem njenega pomena ali preusmerjanjem odgovornosti, lahko človek sčasoma začne dvomiti, ali res pretirava.
Zakaj nekateri ob besedah »Spet pretiravaš« zamahnejo z roko, drugi pa začnejo resno dvomiti vase? Dvom se včasih ni začel v sedanjem odnosu, temveč je starejši. Otrok se lahko nauči preverjati svoje občutke pri drugih ob ponavljajočih se sporočilih, kot so: »Ne kompliciraj«, »Samo pozornost iščeš«, »Nimaš razloga, da si žalosten« ali »Ne razmišljaj toliko.« Če prihajajo od pomembnih ljudi v obdobju odraščanja, lahko človek pozneje najprej podvomi v svoje doživljanje: »Ali imam sploh razlog, da se tako počutim? Sem res preobčutljiva?«
Ko tak človek vstopi v odnos z nekom, ki njegova občutja in zaznave pogosto zmanjšuje ali postavlja pod vprašaj, se vzorca lahko ujameta: eden razlaga, kaj se je »v resnici« zgodilo, drugi pa je že navajen najprej podvomiti vase.
Pri prepoznavanju vzorca je zato pomembno spremljati, kako pogovori običajno potekajo. Kaj se zgodi, ko nekdo odpre temo, ki je drugi osebi neprijetna? Se ta začne braniti, užali, obrne stvar na šalo, zmanjša njen pomen ali napade nazaj? Se odgovornost preusmeri z besedami, kot sta »Kaj pa ti?« ali »S tabo se tako ali tako ničesar ne da pogovoriti«?
Vsi se kdaj branijo; pomembno je, ali gre za izjemo ali stalnico. Pri ponavljajočem se vzorcu se pogovor začne pri eni temi, konča pa pri nečem povsem drugem — pogosto pri tem, kaj naj bi bilo narobe s človekom, ki je temo odprl.
Na delovnem mestu ima pomembno vlogo tudi hierarhija. Špela Cocej Minatti je več kot dvajset let delala v korporativnem okolju, tudi kot vodja, zato poudarja, da vodja in zaposleni nimata enake moči. Vodja ocenjuje delo, razpolaga z informacijami, vpliva na napredovanje in ima praviloma neposrednejši dostop do odločevalcev. Zato ima stavek »Tega se nismo tako dogovorili« drugačno težo, če ga izreče sodelavec ali nadrejeni.
Raziskave gaslightinga na delovnem mestu med vedenji nadrejenih opisujejo zanikanje prej danih obljub, zmanjševanje pomena pritožb zaposlenega, izkrivljanje njegovih besed, nepotreben nadzor in ustvarjanje odvisnosti od vodje. Pomembno je tudi razmerje moči. Klasična teorija moči Dacherja Keltnerja, Deborah Gruenfeld in Camerona Andersona kaže, da so ljudje z manj moči bolj pozorni na tiste, od katerih so odvisni, ter na njihove odzive in pričakovanja.
Ljudje, ki se s takšnimi odnosi srečujejo, v terapijo praviloma ne pridejo z besedami: »Moj vodja me gaslighta.« Pogosto so izčrpani in negotovi vase, nekateri tudi zaradi izgorelosti. Dolgo poskušajo še bolje razumeti pričakovanja, bolj paziti in narediti čim manj napak, ob tem pa vse manj zaupajo lastni presoji. Povezavo med gaslightingom na delovnem mestu in izgorelostjo je pokazala tudi raziskava med medicinskimi sestrami v Grčiji. Vprašanje zato ni le, ali gre za »težkega šefa«, temveč tudi, kakšno ceno za tak odnos plačuje zaposleni.
Poimenovanje vzorca lahko prinese olajšanje, saj človek ugotovi, da si stvari ne izmišljuje. Toda s tem se delo praviloma ne konča; včasih se šele zares začne. V terapiji je mogoče raziskati, kje se je človek naučil, da mora svoje občutke preverjati pri drugih, in od kod izvirajo prepričanja, da je preobčutljiv, da vedno pretirava ali da je z njim nekaj narobe. Nekatera prepričanja nosimo tako dolgo, da jih ne doživljamo več kot prepričanja, temveč kot dejstva.
»Jaz sem preobčutljiva. Jaz vedno pretiravam. Z mano je težko. Drugim lahko bolj zaupam kot sebi.«
V psihoterapiji se preverja, kje so se takšna prepričanja oblikovala in koliko še držijo. Sčasoma lahko stavek »jaz sem preobčutljiva« preneha biti dejstvo o človeku in postane nekaj, kar se je nekoč naučil verjeti o sebi. Takrat se lahko od njega počasi oddalji in znova bolj zaupa temu, kar čuti, vidi in presoja.
Ostanejo pa zahtevna vprašanja: če partner, starš, prijatelj ali nadrejeni svojega vedenja ne vidi kot problem, koliko časa čakati na spremembo? Kaj storiti z odnosom in kakšno mejo postaviti? In kaj, kadar odhod ni preprost ali trenutno sploh ni mogoč? Odgovori niso vedno jasni. Pomembno pa je, da človek o njih lahko začne razmišljati brez samodejnega dvoma, da je težava morda v njem.
Špela Cocej Minatti je psihoterapevtka v specializaciji iz transakcijske analize. Pred vstopom na področje psihoterapije je več kot 20 let delovala v korporativnem okolju, tudi kot vodja. Pri svojem delu posebno pozornost namenja odnosnim vzorcem, mejam, komunikaciji ter dinamiki moči v zasebnih in poslovnih odnosih.