Socialna anksioznost lahko človeka prepriča, da se bo v družbi osramotil, rekel kaj neumnega ali se znašel v neprijetni situaciji. Zaradi takšnih misli se lahko začne druženju izogibati, tesnoba pa se sčasoma še okrepi. Dve preprosti vprašanji lahko pomagata prekiniti ta začarani krog.
Socialna anksioznost se lahko začne že v najstniških letih. Nova družba, spoznavanje ljudi ali že sama misel na prihajajoči dan lahko sprožijo dolgotrajno premlevanje. Človek si začne predstavljati vse mogoče načine, kako bi se lahko osramotil, zato se družabnim situacijam raje izogne. Sčasoma lahko namišljeni scenariji postanejo tako prepričljivi, da zasenčijo dejansko željo po druženju. Strah pred tem, kaj bi se lahko zgodilo, postane večji od same situacije.
Ko se začne tesnobno premlevanje, je prvo vprašanje preprosto: »Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi?« Odgovori so običajno povezani s strahom pred osramotitvijo, tem, da človek ne bo vedel, kaj povedati, ali da bo naredil slab vtis. Nato sledi drugo vprašanje: »In potem kaj?«
Če se človek res osramoti, kaj se zgodi potem? Lahko odide domov, prespi noč in naslednji dan začne znova. Neprijeten trenutek se konča, življenje pa se nadaljuje. Bistvo vprašanj ni v tem, da bi dokazali, da bo vse potekalo brez težav, temveč da pokažeta, da neprijeten izid običajno ni tako katastrofalen, kot ga predstavi tesnoba.
Takšen način razmišljanja je lahko koristen v številnih vsakdanjih situacijah. Predstavljanje pred skupino neznancev je lahko za človeka s socialno anksioznostjo izjemno stresno. Toda tudi če bi šlo vse narobe, bi bilo treba zdržati le nekaj trenutkov, nato pa bi bilo situacije konec.
Podobno je pri zmenkih. Tesnoba lahko povzroči slabost, odpovedovanje srečanj v zadnjem trenutku ali iskanje načinov, kako neprijeten občutek lažje prenesti. Vprašanje »In potem kaj?« pomaga pogledati dlje od samega strahu. Če zmenek ne bi uspel, bi človek lahko preprosto odšel domov in nadaljeval življenje. Isti pristop je lahko uporaben tudi pred razgovorom za službo, pri novih poznanstvih, selitvi ali drugih situacijah, ki sprožajo tesnobo.
Anksioznost pogosto preskoči naravnost na najslabši možni scenarij in ga predstavi, kot da je skoraj neizogiben. Vprašanje »Kaj je najslabše, kar se lahko zgodi?« pomaga strah konkretno opredeliti, »In potem kaj?« pa ga postavi v širši kontekst.
Tako se pozornost premakne od vprašanja »Kaj če gre vse narobe?« k bolj stvarnemu vprašanju: »Kaj bom naredil, če se res zgodi nekaj neprijetnega?« Cilj ni prepričevanje, da se bo vse izšlo dobro. Bistvo je zavedanje, da neprijeten trenutek ni nujno katastrofa in da obstaja življenje tudi po njem.
Ti dve vprašanji sta preprosto orodje za soočanje s trenutkom tesnobe, ne nadomestilo za terapijo ali drugo strokovno pomoč. Pri izraziti, dolgotrajni ali omejujoči anksioznosti je pomembno poiskati ustrezno strokovno podporo.