Po 21 letih profesionalne košarke se je Domen Lorbek poslovil skoraj neopazno. Koleno mu ni več dopuščalo igranja, več časa pa je namenil ženi in trem sinovom. Danes je znova tesno povezan s športom: dela kot individualni trener in je športni direktor Elite Basketball Academy v Ljubljani, kjer stopa po stopinjah očeta Radovana, ki je podobno vlogo opravljal skoraj tri desetletja.
Lorbek je v pogovoru opisal življenje po igralski karieri, težke trenutke, ki so jo zaznamovali, ter odnos z bratoma Erazmom in Klemenom. Spregovoril je tudi o prihodnosti slovenske košarke, selektorju Aleksandru Sekuliću in Luki Dončiću, za katerega meni, da je s svojo izjemno kakovostjo prikrival nekatere pomanjkljivosti reprezentance.
Iz profesionalne košarke ste se poslovili precej potiho, brez velikega slovesa. Kaj se je zgodilo?
Enostavno mi je koleno začelo sporočati, da ne gre več. Začelo je zatekati, pojavljale so se nenavadne bolečine. Imel sem rekonstrukcijo križne vezi in že takrat sem razmišljal, da bi končal kariero.
Potem me je poklical Aleš Pipan in me vprašal, ali bi prišel pomagat ekipi, da ostane v ligi. Odločil sem se, da bom še malo igral, tudi za svojo dušo. Da pozneje ne bi imel občutka, da bi lahko še kaj naredil.
Nato se je konec zgodil sam od sebe. Težave s kolenom so postale prehude, predvsem zaradi obrabe hrustanca in bolečin.
Toda tega niste obešali na veliki zvon?
Ne. Konec kariere je bil nekako logičen. Po vseh letih igranja v tujini mi je ustrezalo, da sem bil končno doma in sem imel več časa za otroke.
Prvo leto po koncu kariere je bilo sicer zahtevno tudi zaradi telesa. Imel sem različne bolečine, mišični tonus je popuščal. Zelo mi je pomagala joga.
Začel sem razmišljati, zakaj imam toliko težav s kolenom, čeprav sem bil vedno fizično zelo dobro pripravljen. Ko sem si poškodoval križno vez, sem vsak dan treniral v fitnesu, pa se mi je pozneje skoraj ponovila podobna poškodba. Koleno mi je samo od sebe zanihalo.
Začel sem se spraševati, ali je težava res samo v fizični pripravljenosti. Veliko sem bral, raziskoval in se začel ukvarjati z jogo. Danes se počutim odlično. Ukvarjam se tudi z meditacijo in različnimi vajami.
Največji uspehi
- 2002: srebrna medalja na evropskem prvenstvu do 18 let
- 2004: zlata medalja na evropskem prvenstvu do 20 let
- 2009: četrto mesto s Slovenijo na evropskem prvenstvu
- 2013: slovenski državni prvak s Krko
- 2018: slovenski državni prvak z Olimpijo
Po očetovih stopinjah v novo košarkarsko vlogo
Po koncu kariere ste se lahko bolj posvetili družini, danes pa ste znova tesno povezani s košarko. Kaj zdaj počnete?
Po koncu kariere sem začel delati prek Matica Kržišnika, ki vodi Perkmandlc. Sam sicer nisem del Perkmandlca, sem pa začel delati pri njem. Povabil me je, naj pridem poskusit. Začel sem z individualnimi treningi in hitro ugotovil, da mi je to zelo všeč. Pomembno je bilo tudi, da nisem imel nobenih težav s kolenom – ni me bolelo in ni zatekalo. Tako sem se odločil, da bom nadaljeval v tej smeri. Po približno enem letu skrbim za 20 do 25 igralcev.
Vse skupaj se je nato razširilo, ko sem za starejšega sina, ki igra košarko, iskal dodatne treninge. Potreboval je dodatno delo, sam pa nisem vedel, ali naj z njim delam jaz ali kdo drug. Tako sem prišel v stik z Ugurjem Yildirimom, ki ga poznam že od prej.
Povedal mi je, da ima v Ljubljani košarkarsko akademijo, in me povabil, naj se jim pridružim kot razvojni trener. Hitro sva se dogovorila, po nekaj mesecih pa so me postavili za športnega direktorja. Danes sem športni direktor Elite Basketball Academy v Ljubljani.
Zanimivo, da ste postali športni direktor, saj je to delo skoraj tri desetletja opravljal tudi vaš oče Radovan. Ste si kdaj predstavljali, da boste šli po njegovih stopinjah?
Prav zanimivo se mi zdi, kako se je vse skupaj razpletlo, in se mi kar smeji. Moj oče je bil skoraj 30 let športni direktor, zdaj pa kaže, da bom podobno delo opravljal tudi sam.
Ugotavljam, da imam občutek za prepoznavanje talenta. Vedno sem se spraševal, kako oče vidi določene stvari, zdaj pa opažam, da imam tudi sam ta občutek. Očitno jabolko ne pade daleč od drevesa.
Vesel sem, da ostajam v športu. Razmišljal sem tudi o povsem drugi poti, vendar sem skozi košarkarsko kariero pridobil ogromno znanja in izkušenj. Sam pravim, da sem fakulteto opravil skozi kariero. Zakaj bi zdaj začel povsem znova, če lahko svoje znanje predajam mladim in se hkrati tudi sam razvijam? Vloga športnega direktorja je zame nekaj novega.
Vas ob tem mika tudi vodenje članske ekipe?
Za zdaj ne čutim potrebe, da bi vodil člansko ekipo. Bolj se vidim v vlogi športnega direktorja.
Kaj obsega vaše delo v akademiji?
Sem povezava med igralci, predsednikom akademije in Juretom Zdovcem, ki prav tako sodeluje pri projektu. Akademijo je ustanovil Ugur, pri tem pa je sodeloval tudi Luka Vončina, ki je imel podobno idejo že pri Iliriji.
Trenutno imamo 12 igralcev, med njimi štiri tujce. Pridružil naj bi se nam še eden. V akademiji sem polno zaposlen, hkrati pa sem eden od petih razvojnih trenerjev.
Zelo rad delam z mladimi. Vedel sem, da imam znanje in sposobnost za takšno delo, predvsem pa me to napolni z energijo. Še posebej, ker so v akademiji tudi moji otroci.
Kaj mladim košarkarjem ponuja akademija in kakšne možnosti imajo za nadaljnji razvoj?
Naši partnerski klubi so Ilirija, Ljubljana in Janče. Igralci ne morejo samo individualno trenirati, potrebujejo tudi tekme, zato jih vključujemo v klube. Ob tem morajo poskrbeti še za šolanje. Večina se jih odloča za spletno izobraževanje.
Želimo jim omogočiti razvoj in ustvariti odskočno desko za nadaljnjo pot, tudi proti ligi NCAA ali ligi ABA. Nekateri bodo lahko igrali profesionalno, drugi bodo nadaljevali na univerzitetni ravni.
Trenutno še nimamo igralca, za katerega bi lahko z gotovostjo trdili, da bo postal profesionalec. Eden gre v to smer, drugi pa se bo v kratkem priključil akademiji.
Pri akademiji imamo za različna področja svoje strokovnjake. Sodelujemo s klinikami in strokovnjaki za telesno pripravo. Želimo celosten pristop, ki vključuje treninge, preventivo pred poškodbami, rehabilitacijo in pomoč pri šolanju.
Vse skupaj je precej zasnovano po ameriškem modelu. Luka Vončina je bil v Ameriki in je videl, kako to tam deluje. Igralcem želimo omogočiti, da imajo čim več stvari urejenih na enem mestu.
Mislim, da je zdaj pravi čas za takšno akademijo. Luka Dončić je naredil ogromno za prepoznavnost slovenske košarke. Mnogi mladi se prav zaradi njega odločajo za ta šport.
Tudi Ljubljana je zanimiva lokacija, tako za košarkarski razvoj kot za izobraževanje. Prepričan sem, da imamo v Sloveniji odlične trenerje.
Klubska kariera Domna Lorbka: Triglav Kranj, Helios Domžale, Union Olimpija, Estudiantes (Španija), Benetton Treviso (Italija), Cajasol Sevilla (Španija), Helios Domžale, Lagun Aro (Španija), Scandone Avellino (Italija), Krka Novo mesto, Royal Halı Gaziantep (Turčija), Pallacanestro Cantù (Italija), Real Betis (Španija), Petrol Olimpija, Igokea (BiH), Petrol Olimpija, Helios Suns in Zlatorog Laško.
»V življenju se ne cedita le med in mleko«
Kako mladim, ki sanjajo o tem, da bodo nekoč postali novi Luka Dončić, razložite, da vsem ne more uspeti?
Mislim, da to sploh ni bistvo. Pomembno je, da mladim ponudimo model, po katerem se lahko razvijajo in postanejo uspešni v življenju.
Šport je za to odlična šola. Greš skozi zmage, poraze, poškodbe, naučiš se delati v skupini, sodelovati z različnimi značaji in trenerji. Vse to ti pomaga pozneje v življenju.
V življenju se ne cedita le med in mleko. Jasno nam je, da večina teh otrok ne bo profesionalnih košarkarjev. Tistih nekaj odstotkov je tista smetana tudi za nas, ki smo vpeti v akademijo.
Če bi imeli sami kot mladi košarkar takšen program na voljo, bi vam to olajšalo razvoj?
Definitivno. Prihranil bi ogromno časa, ki sem ga moral porabiti za samostojno raziskovanje. Vedno je lažje, če imaš model, ki mu lahko slediš.
Kondicijska priprava je danes povsem drugačna, kot je bila v naših časih. Tako kot napreduje medicina, napreduje tudi športna stroka. Danes vemo, kaj smo včasih delali narobe.
Mislim, da so k temu veliko prispevali tudi strokovnjaki, ki so sodelovali z Goranom Dragićem, med njimi Anže Maček in Mita Bračič. To so vrhunski strokovnjaki.
Domen Lorbek v slovenski reprezentanci
- 2007, evropsko prvenstvo: 9 tekem, 6,3 točke, 2,1 skoka, 1,9 asistence
- 2008, kvalifikacije za OI: 3 tekme, 5,3 točke, 3,3 skoka, 0,3 asistence
- 2009, evropsko prvenstvo: 8 tekem, 5,9 točke, 2,0 skoka, 1,1 asistence
- 2013, evropsko prvenstvo: 10 tekem, 7,9 točke, 2,2 skoka, 0,6 asistence
- 2014, svetovno prvenstvo: 7 tekem, 11,6 točke, 1,7 skoka, 2,4 asistence
»Na svoje otroke in ženo, ki je vztrajala skozi vse te bitke«
Ko pogledate na celotno kariero, na kaj ste najbolj ponosni?
Na svoje otroke in ženo, ki je vztrajala skozi vse te bitke. Ni ji bilo lahko, moram priznati. Sploh na začetku je bila praktično sama z otrokom. Jaz sem imel treninge, tekme in poškodbe, pri katerih me je morala podpirati.
V karieri sem imel precej smole s poškodbami, pogosto ob nepravem času. Vendar mislim, da me je vse skupaj pripravilo na to, kar počnem danes.
Kot športnik sem šel skozi praktično vse. Doživel sem uspehe, poraze, izpad iz lige, lažje in težje poškodbe, psihološke izzive in obdobja, ko pogoji niso bili najboljši.
Ko sem imel strgano križno vez, smo pričakovali tretjega otroka. V takšnih trenutkih je podpora družine izjemno pomembna. Imel sem tudi podporo bratov.
Če govorimo o športnih trenutkih, je bilo igranje za reprezentanco nekaj posebnega. Še posebej igranje skupaj z bratom Erazmom. To mi je bila nadgradnja. Veliko pa mi pomenijo tudi odnosi in poznanstva, ki so ostali po karieri.
Leta 2009 ste bili s Slovenijo zelo blizu medalji na evropskem prvenstvu. Vas četrto mesto še danes boli?
Seveda bi bilo lepo imeti medaljo, nekaj, kar lahko pokažeš. Toda zame je bilo pomembno predvsem spoznanje, da smo bili na takšni ravni, da smo lahko tekmovali z najboljšimi.
V polfinalu je Miloš Teodosić zadel pomembno trojko in tekma se je obrnila. Odločale so malenkosti. Bili smo dovolj kakovostni, da bi lahko osvojili medaljo, a se ni izšlo.
Takrat sem videl, da sem sposoben igrati na tej ravni. Na klubski ravni mi ni uspelo priti tako visoko, kot bi si želel. Razlogov je verjetno več, vendar sem imel lepo kariero. Trajala je 21 let.
Igral sem v španski, italijanski in turški ligi ter spoznal različna okolja.
Košarka je bila doma vedno prisotna
Imate tri sinove. Tudi oni stopajo po košarkarski poti?
Da, vsi trije so povezani s košarko. Srednji je zdaj spet začel trenirati. Nekaj časa ni igral, potem pa je sam izrazil željo, da bi nadaljeval.
Zdi se mi, da bo precej visok. Srednji je že zdaj tako visok kot starejši, okoli 180 centimetrov. Ima Lorbkovo telo, dolge roke (smeh, op. a.). Želim mu predvsem omogočiti, da poskusi – da mu pozneje ne bo žal, ker nečesa ni naredil.
Si želite, da bi tudi oni postali profesionalni športniki?
Sam jim lahko pomagam, vendar nočem, da bi igrali košarko zaradi mene. Pomembno se mi zdi, da se otroci ukvarjajo s športom predvsem zaradi zdravja in razvoja.
Želim jim dati možnost, da poskusijo. Da si nekoč ne bodo očitali, da bi lahko nekaj naredili, pa niso.
Kako ste se vi in brata Erazem ter Klemen navdušili za košarko? Verjetno prek očeta Radovana.
Prek očeta in Erazma. Sam sem sledil Erazmu. Kar je počel on, sem želel početi tudi jaz. Oče je bil ves čas povezan s košarko, hodili smo na tekme Olimpije v času, ko je bila dvorana Tivoli polna in je bilo okoli kluba ogromno evforije.
Kot otroku se ti to vtisne v spomin. Takrat ni bilo telefonov in cele dneve smo bili na igrišču. Vsi trije smo igrali košarko. Mislim, da skoraj ni bilo dneva, ko je ne bi igrali.
Vesel sem, da so tudi moji otroci radi zunaj. Danes so telefoni velika ovira. Otrokom vzamejo ogromno pozornosti in težko jih je odvrniti od njih.
Danes se je telefonom skoraj nemogoče izogniti. Kako to opažate pri mladih?
Res je. Tudi sam imam včasih težave s tem. Ko enkrat vzameš telefon v roke, ga je težko odložiti. Torej to ni samo težava otrok, ampak tudi staršev.
Pri mladih se to po mojem mnenju najbolj pozna pri koncentraciji. Zaradi TikToka in podobnih vsebin je včasih že 15 ali 20 minut zbranosti velik izziv.
Vsi bi radi vse takoj. Toda razvoj je proces, ki lahko traja več let. Ne moreš pričakovati, da boš rezultat dosegel čez noč.
Kako se s tem spoprijemate pri delu v akademiji?
Predvsem želimo mladim spremeniti način razmišljanja. Da se začnejo ukvarjati s stvarmi, na katere lahko sami vplivajo.
Ko nehaš iskati krivce drugje in se osredotočiš nase, si že veliko naredil. Pomembno je, da tekmuješ predvsem sam s seboj in poskušaš vsak dan napredovati.
Ne glede na to, ali zmagaš ali izgubiš, se moraš ukvarjati s svojim razvojem. To je ena glavnih idej našega dela.
»Če bi nas kdo poslušal, bi verjetno mislil, da smo nori«
Kako povezani ste danes z bratoma?
Zelo smo povezani. Res pa je, da se z Erazmom od poletja nisva veliko slišala. Prej sva bila pogosto v stiku, zdaj pa sem zelo zaposlen z akademijo in družino.
Ko smo bili mlajši, smo se ves čas pogovarjali samo o košarki. Če bi nas kdo poslušal od zunaj, bi verjetno mislil, da smo nori. Košarka na televiziji, košarka na igrišču, pogovori o košarki ...
Kako je vse to prenašala mama?
Mislim, da je kar malo trpela. V družini smo bili štirje moški, povsem predani košarki, če štejem še očeta. Veliko izbire ni imela.
O čem pa se danes pogovarjate z bratoma?
Predvsem o otrocih, njihovem razvoju in o tem, kaj kdo počne. Z Erazmom tudi o tem, ali je kaj bolje, saj je imel zdravstvene težave. Gre na bolje, kar je spodbudno.
Erazem je bil povezan tudi s trenerskim delom v Barceloni. Ga v prihodnje vidite ob igrišču v trenerski vlogi?
Bil je zraven, vendar je bil fizično preslab, kar ste lahko videli na dogodku Gorana Dragića. Imel je zdravstvene težave in bil fizično precej slaboten.
Zdaj gre na bolje, pridobil je tudi nekaj kilogramov. Kolikor ga razumem, ima trenerske ambicije. Komaj čakam, da ga vidim ob igrišču kot trenerja. Verjamem, da ima košarki še veliko ponuditi.
Klemen pa je šel po povsem drugačni poti.
Da, Klemen danes dela v Atlantic Grupi. Je pravnik, opravil je tudi pravosodni izpit. Vedno je bil glavca v družini.
V nekem trenutku je ugotovil, da njegova košarkarska pot ne gre v smer, ki si jo želi, tudi finančno ne. Začel je razmišljati, kaj bo čez nekaj let, ko bo imel družino.
Odločil se je za študij prava. Na začetku ni bilo preprosto, ker se po toliko letih ni bilo lahko spet učiti. Ko pa je zagrabil, mu je šlo zelo dobro.
Študiral je tudi v Londonu, nato se je vrnil in začel delati. Najprej je bil pri odvetniku, pozneje v bančništvu, zdaj pa je v Atlantic Grupi. Zelo zadovoljen je.
Denar ali igranje? Lorbek o pomembni odločitvi mladih košarkarjev
Vrniva se h košarki in mladim. Ameriška univerzitetna košarka je precej spremenila tok dogodkov v košarki. Danes lahko mladi igralci zaslužijo velike zneske. Kako gledate na to?
Ameriška univerzitetna košarka se je zelo spremenila. Danes se govori o visokih zneskih, ki jih lahko dobijo nekateri igralci, in to odpira povsem nova vprašanja.
Kaj bi svetovali mlademu igralcu, ki mora izbirati med dobro pogodbo in možnostjo igranja na najvišji ravni?
Tudi sam sem razmišljal o tem, kaj bi naredil, če bi v mladih letih dobil zelo dobro finančno ponudbo. Takrat sem podpisal za Olimpijo, ki je igrala v evroligi.
O tem sem se pogovarjal tudi z očetom. Kot starš moraš razmišljati tudi o tem, kaj se zgodi, če se igralec poškoduje. Če imaš možnost zaslužiti veliko denarja, je to pomemben dejavnik.
Po drugi strani pa je za razvoj mladega košarkarja ključna minutaža. Nikoli mi ni bilo všeč, da bi bil nekdo v ekipi samo številka.
Lahko imaš še tako dobre treninge, vendar se brez tekem ne moreš razviti. Mladi potrebujejo veliko tekem, tudi takšnih, kjer so pod rezultatskim pritiskom.
Če vsako tekmo zmagaš za 50 točk, to ni enako, kot če igraš izenačene tekme, v katerih moraš prevzemati odgovornost. Tako razvijaš zmagovalno miselnost.
Domen Lorbek stopil v bran Aleksandru Sekuliću
Kateri trenerji so na vas pustili največji pečat?
Veliko jih je bilo. Zelo pomembno vlogo je imel Memi Bečirović, ki mi je dal priložnost v reprezentanci. Na klubski ravni bi izpostavil Jureta Zdovca. Dal mi je tisto zadnjo zmagovalno miselnost. Ima drugačen pristop.
Poseben vtis je name naredil tudi Božidar Maljković. Bil je gospod, pedagog, imel je ogromno znanja in širine. Njegov pristop je bil drugačen.
Mislim, da je pomembno vplival tudi na povezovanje slovenskih trenerjev. Včasih so bili trenerji bolj zaprti, manj so si izmenjevali znanje. Pozneje so se začeli bolj povezovati, pogovarjati in sodelovati.
To se mi zdi zelo pomembno za razvoj slovenske košarke.
Kako gledate na delo slovenskega selektorja Aleksandra Sekulića, ki je doma pogosto deležen kritik, zdaj pa vodi evroligaško Barcelono?
Mislim, da je Sekulić precej boljši trener, kot mu nekateri priznavajo. Poznam ga še iz časov, ko je delal pri Krki, in videl sem, kako se je razvijal. O njem imam precej višje mnenje kot večina ljudi.
Vesel sem zanj, da je dobil priložnost voditi tako kakovosten evropski klub. Mislim, da se je skozi delo z Luko Dončićem naučil tudi veliko o tem, kako pristopati k največjim zvezdnikom.
»Dončić je prikrival pomanjkljivosti reprezentance«
Kako gledate na prihodnost slovenske reprezentance?
Imamo kar nekaj zelo perspektivnih mladih igralcev. Reprezentanci do 18 in 20 let sta osvojili medalje. Skrbi pa me, da nekateri igralci v klubih nimajo dovolj pomembnih vlog.
V naših časih so bili nosilci reprezentance pomembni igralci tudi v evroligaških klubih, nekateri pa so imeli vidne vloge v ligi NBA. Danes ni povsem tako. To me nekoliko skrbi.
Upam, da bo Stefan Joksimović kmalu dobil pomembnejšo vlogo. Zaslužil bi si jo. Urban Kroflič je po mojem mnenju naredil pametno potezo, saj bo imel pomembno vlogo v ligi ABA in Eurocupu pri Cedeviti Olimpiji.
Pri nekaterih drugih mladih igralcih pa me nekoliko skrbi, kako se bo razvijala njihova kariera, predvsem pri tistih, ki so odšli v NCAA. Zanima me, kako se bo to obneslo dolgoročno.
Kot sva govorila že prej, ima danes pri odločitvah mladih igralcev veliko vlogo tudi denar.
Denar je pomemben dejavnik. Toda ko pridejo resne tekme članske reprezentance, manjkajo izkušnje. Luka Dončić je v zadnjih letih nekoliko prikrival pomanjkljivosti reprezentance. Sposoben je doseči 50 točk in sam odločati tekme, zato se marsikaj, kar ne deluje, skrije.
Tudi mene je presenetilo, kako je reprezentanca igrala z njim. Dejansko je prišla višje, kot sem pričakoval.
Tudi Klemen Prepelič, ki je odličen igralec, letos nima vidne vloge. Res je, da mu gre kariera počasi navzdol, vendar mu za vse, kar je dosegel, lahko samo snamem kapo.
Dolgoročno bomo potrebovali več igralcev, ki bodo v svojih klubih nosili pomembne vloge. Ko pridejo najpomembnejše tekme – četrtfinale, polfinale, finale –, potrebuješ igralce, ki imajo izkušnje z odločanjem pod pritiskom.
Ste še v stiku z nekdanjimi soigralci?
Ne toliko, kot smo bili včasih. Občasno se srečamo in pogovorimo, recimo s Sašem Zagorcem ali Matejem Vento. Vsak ima danes svoje življenje in svoje delo.
Če grem v Novo mesto, se včasih srečamo z Matjažem Smodišem. Lepo je, ko vidiš, da so si nekdanji soigralci ustvarili novo pot.
Kje se vidite čez pet ali deset let?
Definitivno v akademiji. Tudi zaradi mojih treh otrok. Mislim, da smo našli nekaj, kar je na tem prostoru manjkalo.
Pomembno je tudi povezovanje klubov. V Ljubljani je bilo včasih precej čutiti, da vsak klub skrbi predvsem zase in da ni veliko sodelovanja. Zdaj nam je uspelo nekatere povezati in menim, da je to velik uspeh.
Akademija se razvija in zelo sem zadovoljen s smerjo, v katero gremo.
Ste pri svojih otrocih strog oče, predvsem ko gre za košarko?
Ne bi rekel. Res pa je, da sva imela s starejšim sinom kar nekaj izzivov. Drugače je trenirati svojega otroka kot druge igralce.
On težko preklopi med tem, da sem njegov oče, in med tem, da sem na treningu njegov trener.
Tudi sam sem bil do njega včasih bolj zahteven kot do drugih, ker vem, česa je sposoben. Vendar se trudim najti pravi pristop.
Danes moraš znati delati z različnimi značaji. Trenerski pristopi so se zelo spremenili. Če bi danes kdo delal nekatere stvari, ki so jih trenerji počeli v naših časih, bi imel lahko resne težave, lahko bi šel celo v zapor (smeh, op. a.).
Pri individualnem delu moraš predvsem razumeti človeka, ki stoji pred teboj. Vsak potrebuje drugačen pristop. Nekdo potrebuje več spodbude, drugemu moraš stvari povedati drugače. Ni potrebe po dodatni agresiji.
Največja težava nastane, ko igralec misli, da že vse zna. Sam imam rad, da pokaže zanimanje in pripravljenost za učenje.